Planjava:
Že zelo dolgo smo imeli v načrtu, da bomo šli za otvoritev sezone plezat v J steno Planjave. Na koncu sva le pred tremi tedni 16. junija z Robertom ujela lepo vreme in odšla splezat Humar-Škarja (IV, 270m), na vrh sva prišla tako hitro, da sva se odločila splezati še eno, tako da sva nahitro brez ruzaka odcapljala nazaj pod steno, vzela še drugi ruzak in zaradi otrujenosti malo počasneje slpezala še Sobotno (V+, 210m). Ker sva na vrhu imela vso opremo sva lahko šla kamor sva hotela, tako da sva se odločila narediti en krog in šla pogledat kočo na Kamniškem sedlu pri kateri pa se nisva ustavila ker naju je nekaj 100m pred njo premamilo melišče po katerem sva lahko bila veliko hitrejša v dolino. V Planjavi sva tudi ugotovila, da se ne bo letos več plezalo (v južnih stenah je prevroče).
Steber Revežev:
Ker smo griče pomladi tako pogrešali sva z Robertom morala iti takoj plezat, zraven pa je bil še Ivan, zopet smo že v ponedeljek 18. junija bili zopet naštimani. Po vroči Planjavi smo se raje odločili kar za severno steno Velike Mojstrovke. Ker je Ivan v Mojstrovkah preplezav že vse klasike razen ene nismo imeli veliko izbire. Morali smo iti plezat čisto na konec stene v Steber Revežev (V-, 500m). Smer se mi je zelo dopadla, ima lepe logične prehode katere pa po policah lahko hitro zgrešiš če nisi pozoren. Glede na to da smo plezali trije smo na vrh prišli kar hiro, in si tako vzeli malo več časa za sestop. Na Vršiču pa nas je pozdravilo kar nekaj starodobnih trahtorjev iz Nemčije (take trahtorje pa ne vidiš vsak dan na Vršiču), kod da bi nagradili Ivanov dosežek, ker je preplezal vse klasike po Miheliču v Mojstrovkah (bravo!!).
Veliki Draški Vrh
Ker je Borut (aao, morem napisat :)) imel še neporavnane račune v smeri DKV (V-, 400m) sem bil zopet 23. junija naštiman. zaradi daljšega spanca sva se odločila, da bova v Krmi v soboto zvečer prespala ampak na koncu se nisva naspala, ker nisva upoštevala zgodnjih planincev, kateri so navsezgodaj odhajali na Triglav, nekateri že ob 2h zjutraj. Nenaspana sva se lotila smeri v kateri sva se kar lepo naplezala, z orentacijo nisva imela problemov če upoštevam, da sva v prvih štirih cugih plezala samo navpično in si malo otežila, apak lahko rečem na nek način polešala smer. stena Velikega Draškega vrha ima eno slabo lastnost in to je sestop, če ne poznaš sestopa čez Tošc (naj bi bil malo za poplezat II, III ampak zelo zelo krajši). Midva sva šla naokoli do Staničevga doma in nato v Krmo kjer se je kar vleklo po tistem soncu. Če naju je v steni malo zeblo naju na sestopu ni več.
SZ stena Triglava:
Klasike so še kar padale, tako da sva z Borutom že zopet naslednji vikend 29.juni bila v Vratih. Po slabi izkušnji iz spanja v Krmi sva si tokrat v Vratih dobila malo boljši plac za spat no vsaj Borut si ga je mene pa so celo noč motile miši. V soboto zjutraj na parkirišču se nama je zdelo, da sva malo predolgo spala, kar sva potem pod steno ugotovila saj so plezalci že napadali smeri čeprav niso spali v Vratih. Midva sva v smer Sandija Visjaka (V, 600m) vstopila ob 8h. Odločila sva se, da bova plezala kakor hitro se je dalo, tako da sva čez lažje cuge plezala štajerca, kar bi se lahko obrestovalo na hitrosti, če se ne bi tako lovila po skici in sami smeri. Problematičen je bil 3. in 4. cug katera se mi zdita, da sta malo napačno narisana na skici iz Miheličeve knjige. No vsaj ostali del smeri sva našla lepe prehode, tako da sva lahko plezala hitro in sva še vseeno lahko šla čisto do vrha stene po originalni varjanti.
Slike
